Nekega pustega mrzlega in mokrega deževnega dne je na vrata naše učilnice potrkalo. Vsi smo utihnili in čakali, kdo bo vstopil. Prišla je dežurna učenka in nam prinesla pismo. Zanimalo nas je, za koga je to pismo, kdo ga je poslal ter kaj v njem
. Najprej smo prebrali naslov in ugotovili, da je pismo za učence in učiteljici 1. A razreda. V nadaljevanju smo razglabljali, kdo bi nam pisal. Ker je bil čas po praznikih, je veliko otrok menilo, da nam ga je poslal Božiček, nekaj otrok je menilo, da so nam ga poslali otroci iz drugega razreda, a ko smo ovojnico odprli, smo ugotovili, da nihče izmed nas ni ugotovil, kdo nam je pisal. Pa tudi s samim branjem pisma smo imeli kar veliko težav, saj je bilo pismo napisano v gobjem jeziku. Takrat pa so se otroci spomnili, da smo se o gobah že pogovarjali ob pravljici o Velikih nemarnih škornjih. Zato smo hitro poiskali svoje slikanice in prebrali drugi del zgodbe, v katerem smo najprej spoznali ubogega zajčka s športnimi copati, ki se je pri tistem velikem kupu, tam, kamor veliki škornji odmetavajo smrdeče in grde reči, spotaknil ob staro kolo, ko je na treningu poskušal izboljšati rekord v skakljanju in ga še danes boli tačka. In sedaj ga zelo skrbi, kako se bo odrezal na gozdni olimpijadi. Želeli smo mu pomagati, zato smo mu na tačko prilepili čudežni obliž, ki bi mu pomagal pregnati bolečine.
Nato smo spoznali tudi žalostno veveričino zgodbo in ravno danes, ko je želela praznovati svoj 6. rojstni dan in ko je iskala še zadnje lešnike za svojo torto, je ugriznila v baterijo, ki je ležala pod lesko in si odlomila pol zoba. Tudi veveričko smo želeli potolažiti in ji pomagati. Zlomljenega zobka žal ne znamo popraviti, zato smo se odločili, da njen kožušček in repek popišemo z najlepšimi številkami šest.
Ravno ko smo veveričko malo potolažili, pa se je na rolki mimo pripeljal polž. Pokazal nam je brazgotino na podplatu svoje noge in postal kar zelen od jeze, ko nam je pripovedoval, kaj se je njemu zgodilo. Tudi polžka smo želeli potolažiti, zato smo mu obljubili, da mu polepšamo hišico tako, da bomo sami poskusili s šivanko zašiti hišico. Ker pa je polžku bila tako všeč nova hišica, si je zažele še družbo vsaj ene gobice in tudi to smo z velikim veseljem naredili. Skupaj pa smo si vsi zaželeli, da ti packasti veliki nemarni škornji ne bi nikoli več uničevali gozda in njenih prebivalcev.
Zbrali in zapisali učiteljici 1. a razreda Renata Šumah in Henrika Kaiser.