Veliki nemarni škornji tudi spomladi nimajo miru in lomastijo po komaj prebujajočem se gozdu. Da bi tem velikim nemarnim škornjem pokazali, kako se morajo obnašati v gozdu, smo se tudi učenci 1. a ob nežni glasbi odpeljali v domišljijski svet,
kjer smo srečali čarobni vlak, ki je prevažal drevesne škrate. Takoj ko smo slišali novo zgodbo o velikih nemarnih škornjih nismo v nahrbtnike spakirali malice in se odpravili na potovanje v gozd, kot so to storili Hrastovček, Bukovček in Borovček, pač pa smo tuhtali, kaj bi lahko naredili mi. Prišli smo do naslednjih ugotovitev: Sami bi obuli škornje in odšli v gozd ter pokazali , da lahko kljub temu, da imamo obute škornje nismo nemarni, pač pa prijazni in počistimo gozd. Na pomoč bi zopet poklicali gobice, ki bi vsakega obiskovalca opozorile na lepoto gozda, kjer lahko veliko stvari opazujemo, poslušamo, vohamo, tipamo in tudi okušamo. Če nam še vedno ne bo uspelo, pa bomo na pomoč poklicali tudi škrate, da bodo ponoči, ko bodo nemarni škornji spali le-te zamenjali s prijaznimi in jim za nagrado spekli piškote ali palačinke. Upamo, da nam bo tokrat uspelo pregnati te velike nemarne škornje iz našega gozda. Da pa nam bi škrati prisokočili na pomoč, smo jim v naši knjigi namenili posebno mesto. Žalostnemu Hrastovčku, ki so mu škornji pod hrastom pustili velik kup plastičnih vrečk, da se je vsak dan zapletal vanje. Tudi jeznemu Bukovčku smo namenili posebno mesto, ker so bila vsa gozdna tla zorana zaradi škornjev na motornih kolesih, pa še smrdelo je vse naokoli. Med delom, pa nam je zaspal tudi Borovček, zato smo ga položili pod vejo, tiho zaprli slikanico in upamo, da nam naš načrt uspe.
Zapisala Renata Šumah