Select menu item

ZGODOVINA

Uvod
Ime Osnovne šole Neznanih talcev Dravograd je povezano z zgodovino Dravograda. Tako kot je prav, da poznamo zgodovino svojega kraja, je prav, da smo seznanjeni tudi z zgodovino svoje šole.

Začetki šole v Dravogradu
Dravograd je bil eden izmed najstarejših trgov na slovenskem ozemlju ter gospodarsko, politično in strateško med najpomembnejšimi na območju celotnega toka reke Drave. Kljub pomanjkanju dokumentarnih virov lahko sklepamo, da so neke oblike poučevanja v kraju potekale že pred prvo omembo rednega šolstva leta 1820. Osnovna šola je postala obvezna v 18. stoletju, ko je Marija Terezija uvedla obvezno osnovno šolo za vse otroke od 6. do 12. leta. Žal je bila šolska kronika z vso ostalo dokumentacijo in inventarjem uničena v bojih za severno mejo maja 1919, tako da imamo v Dravogradu za zgodovino šolstva v 19. stoletju in tudi v prvih dveh desetletjih 20. stoletja zelo malo podatkov.

Šola od 19. stoletja do 1. svetovne vojne (1820-1918)
Prvi je v Dravogradu od leta 1820 poučeval otroke organist in cerkovnik Ojc zaradi pomanjkanja ustreznih prostorov kar v svojem stanovanju. Učil jih je osnove branja, pisanja in računanja.
Leta 1834 je njegovo delo nadaljeval organist, cerkovnik in učitelj Jožef Senker. Leta1864 je nastopil službo učitelja Jožef Pajer. V tem obdobju so v prvem nadstropju mežnarije za potrebe šole usposobili večjo sobo. Preko 100 učencev je obiskovalo pouk, ki je potekal v glavnem v nemškem jeziku. Leta 1871 je občina za potrebe šole v trgu kupila dvorec, kjer je potekal pouk najprej v enorazrednici, od leta 1872 dalje v dvorazrednici, leta 1872 pa se je zaradi velikega števila otrok pouk razširil v trirazrednico. Ker sprva v dvorcu za tretji razred ni bilo dovolj prostora, je pouk nekaj časa potekal tudi v mežnariji. Leta 1878 je bila v graščini dograjena še ena učilnica in tudi stanovanje za učitelja. Otroke sta poučevala nadučitelj Jožef Černut in učitelj Jožef Prelaznik. Leta 1898 je dobil nadučitelj stanovanje v sosednji hiši, ki je bilo prav tako last občine, v njegovem dotedanjem stanovanju pa so uredili še eno učilnico. Do razpada Avstro-Ogrske leta 1918 se je zamenjalo še nekaj učiteljev, učni jezik je bil nemški. V posameznih učilnicah je bilo tudi do 50 učencev.

Šola v času med obema vojnama (1918-1941)
1. 12. 1918 je bila ustanovljena Kraljevina SHS, januarja 1919 so bili odpuščeni vsi nemški učitelji. S tem pa je bilo tudi konec pouka v nemškem jeziku. Nemške učitelje so zamenjali slovenski učitelji. Po avstrijski majski ofenzivi 1919 je bila šola kot tudi mnoge druge stavbe v trgu popolnoma izropana in uničena, zato se je pouk pričel šele 23. junija 1919. Pouk je obiskovalo preko 200 učencev. Število učiteljev, ki jih je oblast pogosto menjavala, se je gibalo med 6 do 8. Pouk se je izvajal kombinirano v petih oddelkih. Leta 1932 je bila ustanovljena šolska kuhinja. Okoli 100 socialno najbolj ogroženih učencev je dobilo v zimskih mesecih en topel obrok. Za potrebe šolske kuhinje in tudi praktičnega pouka je dal ravnatelj Danilo Nabergoj pri šoli urediti vrt, drevesnico in čebelnjak. Učitelji so v šoli organizirali in vodili vrsto krožkov, bili pa so tudi zelo aktivni v različnih društvih in drugih izvenšolskih dejavnostih. Šolsko poslopje ni bilo vzdrževano in je bilo v zelo slabem stanju, brez vodovoda in kanalizacije. Električno razsvetljavo so v šolske učilnice napeljali šele leta 1939.

Šola v času 2. svetovne vojne (1941-1945)
V obdobju nemške okupacije med letoma 1941 in 1945 so Nemci ukinili pouk v slovenskem jeziku in uvedli nemščino kot učni jezik. Vsi slovenski učitelji so bili izseljeni ali odstranjeni, namesto njih so učence poučevali nemški učitelji. Da bi nemška okupacijska oblast ustvarila čim ugodnejše pogoje za ponemčenje slovenskih otrok, so se med drugim lotili tudi obnove šolskega poslopja, napeljali so vodovod, uredili sanitarije, tlakovali vežo in popravili stopnišča. Načrtovali so tudi gradnjo nove šole, za katero so celo nabavili opeko. Maja 1945 so na območju Dravograda med zaključnimi vojaškimi operacijami ob koncu 2. svetovne vojne potekali siloviti spopadi. Takrat je vojska za nekaj tednov zasedla šolsko stavbo in jo dodobra uničila.

Šola po 2. svetovni vojni do gradnje nove šole (1945-1966)
Po končani 2. svetovni vojni so se v šolo vrnili slovenski učitelji. Šolo so morali najprej temeljito očistiti in prenoviti. S poukom so pričeli oktobra 1945. Petrazrednico je obiskovalo 195 učencev. Prva leta po vojni je primanjkovalo učbenikov in tudi drugih učnih pripomočkov. Tisti učenci, ki so želeli, so lahko še nekaj let obiskovali tudi verouk, tako kot pred vojno, ko je bil verouk obvezen učni predmet. Leta 1956 so iz šole izselili vrtec in s tem pridobili še eno učilnico. Do leta 1958, ko je bila izvedena šolska reforma in uvedena obvezna osemletna osnovna šola, je del učencev od petega razreda dalje nadaljeval šolanje na nižji gimnaziji na Ravnah ali v Slovenj Gradcu. V šolskem letu 1959/60 je bil ukinjen kombinirani pouk, uvedeni so bili samostojni oddelki od 1. do 8. razreda, v višjih razredih pa so se učencem priključili tudi učenci iz Črneč. Pouk je zaradi pomanjkanja učilnic potekal v dveh izmenah (dopoldne in popoldne). Prostorski problem so najprej poskušali rešiti z nadgraditvijo obstoječe stavbe, kar pa zaradi starosti in neustrezne statike ni bilo možno, zato so se odločili za gradnjo nove šole.

Nova šola do uvedbe devetletne osnovne šole (1966-2003)
Novo šolo so pričeli graditi leta 1966, slavnostno pa je bila odprta ob občinskem prazniku 4. julija 1967. Finančna sredstva za gradnjo šole sta zagotovili občina in republika, kmetje so prispevali les, zaposleni občani pa dvodnevni zaslužek. Leta 1973 je bila poleg šole sezidana moderna telovadnica. Leta 1973 so se v Dravograd prešolali tudi učenci višjih razredov iz do takrat še samostojnih šol Libeliče in Šentjanž, leta 1976 pa še učenci iz Trbonj. Te šole so zato dobile status podružničnih šol. Zaradi prevelikega števila učencev v Dravogradu so morali učenci na razredni stopnji obiskovati pouk popoldan. Stanje se je nekoliko izboljšalo, ko so v Šentjanžu leta 1980 ponovno uvedli popolno osemletko. Prostorsko stisko v Dravogradu so nekoliko zmanjšali leta 1984 z izgradnjo prizidka, dokončno pa leta 1991, ko so z dozidavo šole pridobili še dodatne prostore. Leta 1996 so telovadnico ob prenovi povečali za 150 m², uredili so sanitarije in zložljivo tribuno. Leta 2003 je tudi šola Dravograd pričela izvajati devetletni program osnovnega šolstva.

Ime šole
9. 9. 1965 je Skupščina Občine Dravograd na predlog Sveta Osnovne šole Dravograd izdala odločbo o preimenovanju Osnovne šole Dravograd v Osnovno šolo Neznanih talcev Dravograd.

Med 2. svetovno vojno je v stavbi nekdanjega sreskega načelstva (danes je v tej stavbi sedež Občine Dravograd) imela svoj sedež gestapovska izpostava celovških gestapovskih zaporov. Tajna policija ali gestapo je bila ena izmed najbolj učinkovitih in najbolj brezobzirnih vojaških organizacij, s katerimi so nacisti na okupiranih območjih vzdrževali svojo oblast. Gestapo je deloval brez pravnih in zakonskih omejitev, imel je svoje lastne zapore, smel je mučiti jetnike in jih obsojati na smrt.
O gestapovski izpostavi Dravograd je ohranjenih zelo malo dokumentov, zato pa več pričevanj preživelih jetnikov. Bila je znana po zelo krutih metodah telesnega in duševnega mučenja jetnikov in pobijanju posameznih jetnikov kot tudi večjih skupin talcev. Pobite jetnike so pokopavali na vrtu za stavbo, metali so jih v Dravo in streljali v bližnjih gozdovih. Za mnoge žrtve gestapovskih zaporov Dravograd nimamo nobenih podatkov (imen in priimkov), zato so predlagatelji preimenovanja osnovne šole predlagali ime Osnovna šola Neznanih talcev Dravograd.

Zaključek
Ime šole in njena osrednja šolska prireditev dan šole sta povezani z zgodovino kraja, in sicer z obdobjem 2. svetovne vojne. Šola je svoje ime dobila po pobitih talcih, za dan šole pa je bil izbran 14. maj, saj je bil 14. maja 1945 osvobojen Dravograd.

 

Marjan Kos, kustos Koroškega pokrajinskega muzeja

Dostopnost