STISNI ROKO V PEST eKNJIGA

Po sto in več so jih zaprli v plinske celice, spustili plin in tako so dan za dnem padali nedolžni ljudje. Nasploh je bilo grozno, kaj so počeli. Mučenje ljudi, nič krivih, ki so razmišljali s trezno glavo in se niso hoteli predati brez pogajanj. A tu ni bilo kakšnih pogajanj. Za vsa nasprotovanja so tem nedolžnim ljudem zadali hud udarec.

V gestapovskih zaporih smo si ogledali te mučne, hladne in tesne prostore, polne bolečine ter raznovrstnih spominov, misli, ki so jih ljudje zapisali v stene in tako pustili nekaj svojega med množico, ki je še trpela poleg njih. V teh zaporih so se res dogajale nečloveške reči. Ko smo stopali skozi te tihe prostore, si nisem mogla predstavljati, da je bilo tu včasih kot v peklu in so namesto glasu vodiča poslušali kričanje in trpljenje. Sicer so to za nas res samo besede, ki se nam zdijo grozne in nas kar strese, ko pomislimo na njih, ampak saj v resnici ne vemo, kako jim je bilo, kajne? To zares vedo samo tisti, ki se jim je to v resnici dogajalo. Samo tisti vedo, kakšen občutek je, ko se enkrat nekdo tako spravi nate. Tista peščica ljudi, ki so preživeli, bodo za vedno imeli to v sebi. Nekateri o tem lahko govorijo, spet drugi se zlomijo, ko se tega spominjajo.

In ko se enkrat res pogovarjaš z nekom o tem, ti da misliti. Kako srečni smo lahko, da živimo tako mirna življenja. Ko rečemo, da nam je hudo, nikoli ne pomislimo, da bi lahko bilo še stokrat huje, zato uživajmo, saj nikoli ne vemo, kaj nas doleti!

Čeprav zgodovina ni eden izmed mojih najljubših predmetov, moram reči, da je to res pomembna tema, ki mi je tudi zanimiva in se me je dotaknila. Prav je, da smo sodelovali v tem projektu, ki je vsakemu od nas dal misliti.

Urša Nabernik, 9. c

stran 34

OŠ Dravograd 2011