STISNI ROKO V PEST eKNJIGA

O knjigi K. Brucknerja Sadako hoče živeti

Knjiga govori o tem, kako so ljudje v Hirošimi preživeli nekaj dni pred tem, ko je 6. avgusta 1945 padla na njo atomska bomba.

Glavna »lika« te knjige sta bratec in sestrica Sasaki. Imata mater, ki gara v vojaški tovarni. Mesto Hirošima je navkljub vojni mirno. Ljudje se ne zmenijo za bombnike, ki kdaj pa kdaj prelete mesto, saj niso še nikoli odvrgli nobene bombe. Otroci v tem mirnem mestu se posvečajo otroškim igram, tako kot otroci po vsem svetu stikajo za zakladi v svoji okolici in tudi marsikaj odkrijejo. Njuna mati Jasuko Sasaki ali delavka številka 389 troši svoje moči pred strojem v vojaški tovarni in razmišlja, kako lepo bo življenje po vojni, ko bo lahko spet doma gospodinja in se vsa posvetila svojima otrokoma  in ko bo lahko spet kupovala sadje, zelenjavo, riž, olje, vse, česar jim  zdaj primanjkuje. Njihov oče gospod Sasaki je delal za vojsko in tudi on je imel sanje, kako bo, ko bo konec vojne doma odprl svojo brivnico in služil denar za svojo družino.

Življenje v tem skoraj velemestu je bolj podeželjsko kot ne. Številni preprosti prebivalci  se ukvarjajo predvsem z misijo, kako preživeti in se ob tem posvečajo svojim  dobrim vsakodnevnim radostim.

Res, da jih niso nikoli bombandirali, ampak 6. avgust 1945 je bil za mnoge usodni dan. Takrat so Američani na Hirošimo odvrgli atomsko bombo. Umrlo je  veliko ljudi, a družina Sasaki je na srečo preživela. Od takrat naprej so vsako leto na ta dan spustili po reki sveče in na njih so bila napisana imena. Na vsem so bila napisana imena samo na Sadakijevi sveči ni bilo imena. Ta sveča je bila namenjena človeku, ki je izgubil življenje, ampak se ni nobeden spomnil nanj. Minilo je 10 let, ko se je Sadako udeležila maratona na kolesu od Tokia do Hirošime. Prevoziti je morala zadnjih deset kilometrov. Ko je prišla na cilj, ji je postalo slabo, ker je bil prevelik napor za njo. Vendar ni bilo samo to krivo, tudi sevanje atomske bombe pred 10 leti je bilo vzrok za bolezen.