Učenci 6. razredov so med 5. in 10. februarjem preživeli zimsko šolo v naravi na Treh kraljih na Pohorju.

Z njimi smo odpotovale njihove razredničarke Marijana, Beti, Irena ter učiteljica in učitelji smučanja, Irena, Borut, Miha, Janez, Berti, Toni in Blaž.

Komaj smo dočakali nedeljo popoldan, ko smo pred šolo na avtobus naložili smučarsko opremo in osebno prtljago. Vsi smo bili vznemirjeni od pričakovanja, malce tudi od enotedenskega slovesa od staršev, še najbolj pa nas je ˝stresalo˝ od mraza. Toda to ni bilo še nič v primerjavi z mrazom, ki nas je pričakal pred hotelom Jakec, saj nas je mrzel piš vetra skoraj odpihnil. Pa smo tudi to preživeli, samo da smo končno prispeli med velikanske kupe snega.

Najprej je bilo po stopnišču in hodnikih hotela veliko prerivanja s prtljago, saj je vsak želel čim prej videti, s kom je v sobi, in predvsem, kako njegova soba izgleda. Ko smo se končno le namestili, nas je čakala slastna večerja, takoj nato pa nočni pohod z lučkami. Bil je mraz, da je rezalo do kosti, vendar je bil pohod za vse enkratno doživetje.

Naslednji dan je šlo čisto zares. Obiskal nas je policist in nas opozoril na varno smučanje in primerno obnašanje na smučišču. Po zajtrku so učence že čakale bele strmine. Učitelji smučanja so jih najprej preizkusili, ali že kaj znajo smučati. Med njimi je bilo precej takšnih, ki so tokrat stopili prvič na smuči. Glede na to, kako so se odrezali na preizkusu, so bili razdeljeni v skupine. Z začetniki je šlo sprva zelo počasi in previdno, vendar so se že kmalu smučali kot pravi smučarski asi, tako da je četrti dan popoldan potekala prava smučarska tekma. Med fanti je najboljši čas dosegel Luka Moličnik iz 6. a, medtem ko je med dekleti najhitreje švigala med vratci Ana Širnik iz 6. b. Čestitamo seveda tudi vsem ostalim, saj so od prvega do zadnjega vsi prevozili progo.

Toda smučanje še zdaleč ni bila edina dejavnost v teh dneh. Popoldan smo si privoščili najprej kakšno uro počitka, potem pa so učenci nestrpno pričakovali, s kakšno dejavnostjo jih bomo učitelji še presenetili. Enkrat je bila to ura teka na smučeh, drugič smo se preizkusili v bowlingu, pri katerem smo res uživali. Posebej smešno je bilo sankanje, in to ne čisto navadno sankanje, ampak dričanje po zasneženem hribu na polivinilastih vrečah. To so se kotalili po strmini, da je bilo veselje, pri tem pa se zaletavali drug v drugega, da so se jim vreče kar hitro pretrgale. Veselje je bilo popolno.

Vsak večer sta nas čakali še dve uri pouka. Prvi večer smo morali s pomočjo zemljevida ugotoviti, kod nas je vodila pot, od Dravograda do Treh kraljev. S skupnimi močmi smo pravilno začrtali pot po Dravski dolini in naprej proti Pohorju. Nato so morali učenci napisati nekaj podatkov o sebi, na podlagi katerih so potem izdelali grb za svojo sobo. To se jim je zdelo zelo zanimivo, saj so potem grbi krasili vrata njihovih sob. Na vratih pa so bili pripeti še listi, na katerih so bile zapisane ocene za red in disciplino. V tem so učenci vsak dan znova tekmovali med seboj, saj so jih na koncu čakala priznanja in sladke nagrade. Drugi večer je bil pouk še bolj zanimiv, saj smo imeli t.i. tehniški dan in smo izdelovali iz papirja, čemur se ˝strokovno˝ reče origami. Uspelo nam je narediti lepe srčke, različne živali, celo hiše idr. Ko je bil na vrsti kviz, so med seboj tekmovali učenci, ki so v jedilnici sedeli za isto mizo. Nastalo je kar devet skupin. Nekatera vprašanja so bila zelo težka, na večina pa so znali odgovoriti. Zmagovalna skupina je dobila za nagrado dodatno uro bowlinga, nad čimer so bili še posebej navdušeni.

Na žalost smo morali tudi slovenski kulturni praznik preživeti delovno. Pouk je bil temu primerno bolj kulturno obarvan. Enoglasno smo zapeli himno, nato povedali nekaj o Prešernovem življenju in delu, zaključili pa z recitacijo Povodnega moža. Živa in Luka sta za konec iz kitare izvabila lepi melodiji. Da pa ne bi bili starši preveč v skrbeh za svoje otroke in da jih ne bi preveč pogrešali, so jim napisali pisma, v katerih so jih potolažili, da je z njimi vse v redu in da se imajo lepo.

Največ smo v teh dneh izvedeli o Pohorju od gospoda Frančka, ki nam je ob diapozitivih pripovedoval same zanimive pohorske prigode in zanimivosti o tem zelenem pogorju, ki se razprostira ob reki Dravi od Maribora do Slovenj Gradca.

Običajno smo po večerji igrali družabne igre, ki so jih učenci prinesli s seboj od doma. Najbolj ˝kul˝ pa je bil zagotovo zadnji večer, ko so prejeli zaslužena priznanja in nagrade, se predstavili z zanimivimi glasbenimi točkami in skeči, potem pa smo v veliki dvorani vsi skupaj še malce zaplesali. Kaj zaplesali, to je bilo pravo norenje po plesišču, da je znoj kar tekel v potokih. Zares je bilo nepozabno.

Zimske šole v naravi se bomo vsi z velikim veseljem še dolgo spominjali.

• oglejte si tudi foto utrinke

Zapisala učiteljica in razredničarka 6. b

Irena Kašman