Otroški parlament je projekt Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki se na šolah izvaja že od leta 1990. Nastal je na pobudo otrok, ki so želeli na demokratičen način izraziti svoja mnenja, ideje, poglede in dvome o vprašanjih, pomembnih v obdobju odraščanja. Vsako leto v aprilu se zaključujejo razprave na  določeno temo, v upanju vzbuditi pozornost in v želji, da bi jim prisluhnile šolske in lokalne oblasti ter vladne in nevladne organizacije.

Učenci najprej na izbrano temo razpravljajo v razrednih skupnostih in na šolskem parlamentu, nato se delegacija učencev zbere na regijskem otroškem parlamentu in nazadnje še na državnem otroškem parlamentu, kjer predstavniki zastopajo interese vrstnikov, poteka pa v dvorani Državnega zbora Republike Slovenije.

Tema letošnjega, 24. otroškega parlamenta je: RAZMERE V DRUŽBI.

Seveda se tudi učenci naše šole vsako leto vključijo v razprave. O temi najprej razpravljajo pri oddelčnih urah, nato pa ideje, predloge, težave, skrbi ... prenesejo predstavniki razredov na sestanke šolske skupnosti, ki je na naši šoli v domeni šolske psihologinje, ge. Vasje Žibret. V preteklih mesecih so se naši učenci aktivno pripravljali na ŠOLSKI OTROŠKI  PARLAMENT in celo posneli nekaj izjav učencev in delavcev šole na temo, kako se otroci znajdejo v današnjih družbenih razmerah.

Ta kratek film smo si ogledali v petek, 21. 2. 2014, ko je na naši šoli potekala OKROGLA MIZA ŠOLSKEGA OTROŠKEGA PARLAMENTA, h kateri smo v okviru evropskega projekta za dvig socialnega in kulturnega kapitala naših učencev povabili k sodelovanju pet dijakinj in dijakov Gimnazije Ravne na Koroškem, saj smo želeli iz prve roke izvedeti, kako se oni soočajo z odraščanjem v današnjih družbenih razmerah.

Vse prisotne je pozdravila šolska psihologinja, ga. Vasja Žibret, za njo pa še ravnateljica, ga. Marjeta Podgoršek Rek, ki nam je namenila nekaj besed o ne preveč dobrem stanju v današnji družbi, polni goljufij in prevar, hkrati pa poudarila, kako je še vedno na prvem mestu pomembna prijaznost do sočloveka in kako sta znanje in izobrazba posameznika še vedno med vrednotami, ki se visoko cenijo v današnji družbi.

Dijaki so najprej pohvalili film naših učencev, nato pa so jih spodbudili k vprašanjem. Pri odgovorih so bili s svojimi pogledi na družbene razmere zelo pozitivno naravnani in so našim učencem vlili nemalo poguma in upanja na lepo in zanimivo prihodnost. Poudarili so pomembnost lastne motivacije za obveznosti, s katerimi se bodo morali v življenju spopasti, ob tem pa še neprecenljivo podporo družine in prijateljev. Rekli so, da je v veliki meri  pravzaprav vse odvisno od nas samih. Če se bomo nekega opravila, kot je domača naloga, izdelava referata ali ogled gledališke predstave lotili z nezanimanjem in stokanjem, nam bo zares težko in bomo trpeli, če pa se bomo tega lotili z navdušenjem in si prigovarjali, da to zmoremo, nam bo precej lažje in bomo na koncu najbolj zadovoljni prav mi sami. Našim učencem so svetovali, kako je dobro poslušati starše in učitelje, ker nam s svojim prigovarjanjem k učenju in pisanju nalog želijo samo najboljše, saj si želijo, da bi bili v življenju uspešni in bi nam šlo dobro. Hkrati so se strinjali, da je potrebno postajati z leti vse bolj samostojen in odgovoren. Zaupali so nam še, da se tudi oni ne le učijo, ampak se ukvarjajo še z veliko drugimi stvarmi. Učence so opozorili še pred nevarnostmi internetne zlorabe in  jim svetovali, naj se raje ukvarjajo s športom ali poklepetajo popoldan osebno s prijatelji, pri čemer pa  se tudi sami zavedajo, da je tega druženja vse manj. Izrazili so skrb, da se dandanes otroci in starši vse premalo pogovarjajo. Na koncu so našim učencem zagotovili, da je življenje srednješolcev še kako zanimivo in lepo, tako da se jim glede tega ni potrebno delati posebnih skrbi.

Učenci so bili nad povedanim vidno navdušeni, dijaki pa so nam skupaj z mentorico, profesorico Renato Boštjan zagotovili, da se bomo še kdaj srečali ob kakšni drugi debati, saj je bilo tudi njim prijetno med nami. Dejali so, da so s tem srečanjem tudi sami veliko pridobili, saj so se tako preizkusili v javnem nastopanju in si tega v takšni obliki še želijo.

Dve šolski uri sta minili, kot bi mignil. Iz knjižnice smo odšli z ogromno pozitivne energije in s polno glavo zanimivih podatkov v razmislek.

Poročilo o dogajanju zapisala učiteljica in

koordinatorica projekta SKK  Irena Kašman