Kar nekaj učencev naše šole je sodelovalo na vseslovenskem literarnem natečaju MOJA RODNA DOMOVINA, ki je bil razpisan pod pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja. Dva sedmošolca, Nejc Toplak in Katja Anja Žlebnik, sta bila med peščico najboljših in sta bila povabljena na slavnostno podelitev v Ljubljano. V naslednjem zapisu je Katja predstavila nepozaben dan.

Darja Lesnik

Bil je torek, 5 april. Hitro sem vstala in si umila zobe. Nekaj časa je trajalo, da sem se oblekla, nato pa še zravnala lase in si na rame oprtala nahrbtnik. Bila sem tako vznemirjena in vesela, da gremo v Ljubljano. V šolo sem prišla ob 7.45 in se tako še nekaj časa pogovarjala s sošolci v jedilnici. Odpravili smo se malo čez osem, ko se je pred šolo pripeljal še Nejc. Ker sva bila nagrajenca z naše šole samo midva, nas je do Ljubljane peljal hišnik. Vmes smo se še ustavili, da smo lahko kaj popili. Medtem, ko smo se vozili, sem se kratkočasila z prebiranjem revije Pil, ki je moja najljubša. Vožnja je trajala manj kot dve uri. Končno smo prispeli. Dobili smo navodila, kam naj zapeljemo in parkiramo avto. Nato smo se odpravili v šolo Vič, kjer je v jedilnici potekala generalka . Najprej so vse prešteli in nas razdelili v skupine, zatem pa smo stopili na oder najprej prva skupina in potem še druga. Vsak je predstavil del svojega literarnega prispevka.
Po generalki smo imeli kosilo od 12. do 13., da smo lažje funkcionirali. Pri kosilu sem spoznala veliko nagrajencev, s katerimi sem se v trenutku razumela. Zatem smo odšli do avtobusa in se odpeljali do Ljubljanice. Ljubljanica je bila pod mostom, s katerega smo prišli. Imeli smo turistično voden ogled po Ljubljanici, ki sem se ga že prej zelo veselila. Čeprav sem bila na ladjici že velikokrat, sem vedno vesela dodatnega znanja. Ogled bi moral potekati od 13.30 in do 15.30, torej dve uri. A ker smo predčasno končali, smo morali čakati še eno uro, preden je po nas prišel avtobus. Medtem sva z Nejcem prebirala revijo in se pogovarjala z učiteljico in hišnikom . Mi smo se peljali z drugim, saj je bil prvi že zaseden. Prispeli smo ob 16.00, tako kot je bilo v načrtu. To je pomenilo, da smo imeli veliko prostega časa. Zato sem se odločila spozavati druge. Pol ure pred prireditvijo sem se šla preobleči v obleko z rožastimi vzorci. Navsezadnje je le bila svečana prireditev. Končno se je prireditev začela. Vmes je nekaj pesmi zapel pevski zbor, nato je sledia folklorna skupina iz Kopra in še veliko drugega. Na koncu, po govorih smo odšli na oder. Vsak je predstavil del pesmi, le jaz pa sem jo edina zapela. Počutila sem se odlično. Nato pa smo dobili zlate medalje. Na vsaki medalji je pisalo ime nagrajenca. Med njimi so bili tudi zamejci.Prireditve je bilo konec in odpravljali smo se domov. Najprej sem se še spreoblekla v druga oblačila, nato pa smo se odpeljali domov. Trajalo je manj ko dve uri, ko smo prišli v Dravograd. Nejc je izstopil v Črnečah, jaz pa sem še čakala, da smo prišli na Mariborsko cesto. Nato sem se lepo poslavila in pozvonila na vratih. Odprla mi je babica, ki je z komaj čakala, da ji pokažem, kaj sem dobila. Ker sem bila utrujena, sem se hitro podvizala domov in staršema povedala, kaj vse se je dogajalo. Ker sem bila že preveč utrujena, da bi kaj povedala, sem se odpravila v posteljo. Misli pa so me ponesle nazaj v Ljubljano in tako sem še malo razmišljala o tem, kako je bilo fantastično , saj moja mama vedno pravi: Lepo je biti del nečesa, večjega kot si sam. To je bil res nepozaben trenutek v mojem življenju in bo za vedno shranjem v mojem spominu. Na pogum in spoštovanje pa me bosta spomnila medalja in priznanje, ki ju bom vedno hranila. Upam pa, da bom še kdaj doživela tako lep dan.

Katja Anja Žlebnik