»Bilo je v veliki delavnici, kjer mrgoli delavcev na tekočem traku, velikih robotov, ki vijačijo, dvigujejo avtomobile, jih barvajo … Tukaj je luč sveta zagledal tudi naš avtobus. Bil je sinje modre barve z zelenimi črtami. Skupaj s svojimi novimi prijatelji je bil pripravljen da ga odpeljejo prvič na cesto. ….

Prevažal je potnike na morje,v gore, v zdravilišča … Tega se je zelo veselil. Spoznaval je vasi, mesta, gore in morja in ljudi, ki jih je zelo rad poslušal.

Tako so minevala leta in avtobusu je bilo lepo pri srcu.

Potem se je zgodilo, da ga je zabolelo srce. Avtobus je od žalosti počasi začel zbolevati za neznano boleznijo. Curljalo mu je iz nosa, a marljivi mehaniki niso mogli ugotoviti, kaj mu manjka, zavore so zmeraj bolj škripale. Včasih je pozabil, kateri smernik je desni in kateri levi. In šoferji so se nanj zmeraj bolj jezili.«

Na zadnjo vožnjo je peljal otroke iz vrtca, ko so le-ti želeli v gozd po kostanj.  Toda ko je otroke odložil pred vrtcem, je dokončno zbolele.

KAJ MISLITE, KAJ SE JE Z NJIM ZGODILO?

-          Pokvaril se je dokončno.

-          Odpeljali so ga v delavnico in ga popravili.

-          Odpeljali so ga propadat na smetišče.

-          Zamenjali so mu motor.

-          Postal je žalosten.

»Odvlekli so ga z velikim tovornjakom, ki je svetil z rumeno lučjo, in ga pustili za garažami, kot da so popolnoma pozabili nanj.«

Spomladi se je z njim pogovarjal cvetoči mak in nekega dne je zagledal otroke iz vrtca. Tudi otroci so ga prepoznali in dogovorili so se, da ga prepeljejo na trato pri vrtcu. Otroci skupaj z vzgojiteljicami so avtobus prebarvali v čudovito rožnato barvo in nanj narisali rožice vseh barv. In vsak dan jih je popeljal na domišljijska potovanja.

ALI BI LAHKO TUDI MI NAREDILI KAJ IZ ZAVRŽENIH PREDMETOV?

-          iz nogavic - odejico

-          iz jogurtovih lončkov, ki jih umijemo - jih polepšamo in ponovno uporabimo za pitje, kot darilo, iz njih izdelamo vetrnico, ropotuljo

-          iz čevljev  – vaza za rože

-          iz zgoščenk – lutke

-          iz zamaškov – nosek, oči za robota, naredimo igračko – računalniško tipkovnico, igro človek ne jezi se

SUPER IDEJA, izdelajmo igro Človek ne jezi se.

Kaj še potrebujemo za igro človek ne jezi se?

 – figure – iz česa jih naredimo – plutovinasti zamaški,

– plošča za podlago – iz česa jo lahko naredimo – iz velike kartonaste škatle.

Naslednji teden smo vsi pridno zbirali odpadno embalažo. Vsak je nekaj prinesel. Eni stara oblačila, drugi plastične ali plutovinaste zamaške. Komaj smo čakali sredo, da si bomo lahko izdelali svojo igračo. Tisti, ki so prinesli staro oblačilo so najprej skrojili medvedka, ki smo ga zašili. Nato ga je bilo potrebno obrniti ter napolniti s polnilom. Ko je medvedek dobil svojo obliko, smo mu dodali še gumbke za oči in nosek, ter mu dorisali še usta.

Ostali smo se lotili izdelovanja igre človek ne jezi se. Na veliko kartonasto škatlo smo eni najprej narisali igralno polje, drugi pa smo pričeli z razvrščanjem zamaškov. Tretji pa so prešteli, koliko zamaškov katere barve potrebujemo. Ko so bili zamaški pripravljeni, smo začeli z lepljenjem le-teh. Pri delu smo morali paziti, da se nismo zmotili. Medtem ko je igralna plošča že izgledala skoraj kot pravo polje, smo eni začeli še z barvanjem plutovinastih zamaškov, ki nam bodo služili kot igralne figure.  Človek ne jezi smo dokončali. A, ko smo želeli igro preizkusiti, smo ugotovili, da nam manjka še kocka. Pred nami je nastal nov izziv. Iz česa narediti kocko? Ideje so kar bruhale. Lahko bi bila iz koščka lesa, pri čemer nam bi pomagali stari starši, izdelali bi jo iz kartona ali papirja, na katerega bi narisali pike, mogoče bi se jo dalo narediti tudi iz blaga ali pa celo iz gobe. Zopet smo si vzeli malo časa in nastalo je……

Tudi kocke smo dobili in sedaj smo kar tekmovali, kdo bo prej lahko igral novo samo našo igro.

Pri delu smo se zelo zabavali, sedaj pa še bolj uživamo v prostih trenutkih, ko se igramo z NAŠIMI medvedki in NAŠO igro Človek ne jezi se.