STISNI ROKO V PEST eKNJIGA

<Prva stran | <<Prejšnja stran | Kazalo | Naslednja stran >> | Zadnja stran >

GESTAPOVSKI ZAPORI

Ker tudi naša šola sodeluje pri projektu Stisni roko v pest, smo se nekega dne odpravili na ogled gestapovskih zaporov v občini Dravograd. Med ogledovanjem zaporniških celic sem začela razmišljati, kako so se zaporniki v njih počutili.
           

Celice so bile majhne, utesnjene, bežna svetloba, kar je še posebej dalo občutek žalosti. Med vodičevim predavanjem se nisem mogla upreti groznim prizorom, ki so se odvijali pred mojimi očmi. Bilo je pet celic, sledile so si po vrsti od 1 do 5. Najprej smo bili v celici številka 1 in napetost v naših srcih se je s številkami vred stopnjevala, kajti v vsaki celici je bilo to mučenje hujše. Ko smo se približevali zadnji celici – celici smrti, me je začel oblivati srh, zdelo se mi je, da primanjkuje zraka. Ljudje so v tej celici preživljali zadnje dni svojega življenja. Celica je bila zelo nizka, da so morali v njej čepeti ali pa biti sklonjeni. V njej je zaudarjalo po blatu in urinu, saj so to morali opravljati kar tu, tla pa so bila prekrita z vodo. Prisoten je bil velik strah, saj ljudje nikoli niso vedeli koga bodo odpeljali in če se bo sploh kdo vrnil. Največkrat se nobeden ni vrnil, ampak tudi tisti, ki so se bi verjetno raje umrli kot pa prišli sem nazaj.
            

Občudujem te ljudi, da kljub neznosnim mučenjem še vedno niso izdali sebe in svojega naroda. Ljudje si sploh ne moremo predstavljati, da se je kaj takega res dogajalo, še posebej pa ne tu, v Dravogradu, tako blizu mene! Mislim, da imamo res srečo, da smo se rodili malo kasneje, vendar te grozote moramo ohranjati v spominu in upati, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo.

Špela Ognjanović, 9.c

<<Prejšnja stran | Naslednja stran >>

OŠ Dravograd 2011