STISNI ROKO V PEST eKNJIGA

Pa saj ne, da bi se ji zameglil um, le rekla je, da jo po določenih stvareh spominjam na njo, pa še isto ime imava. Mogoče pa je bila le ženska, ki je spoštovala in cenila vsakega, ki ji je po Auschwitzu prekrižal življenjsko pot in sem bila jaz le ena izmed teh ljudi. Umrla je na svoj 90. rojstni dan. Bila je ženska, ki jo je treba občudovati. Prav tako, kot je treba spoštovati in občudovati vse ljudi, ki so preživeli mučenja v gestapovskih zaporih in leta v taboriščih. Spominjati in častiti pa moramo tiste, ki so umrli in teh je bilo, žal, na milijone. Ampak vsaka vojna prinese žrtve, četudi po vojni ni nič bolje, še celo slabše je. A v človeški naravi je ponavadi želja po denarju, ozemlju ali prevladi in kdor to željo do konca razvije in se odloči za uresničitev svojih sanj, je za človeštvo nevaren (npr. Hitler).

Končujem z verzi slovenskega partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha:

Beli so, beli so češnje cvetovi,
temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.

Torej se jih spominjajmo na tak način. Predvsem pa se jih spominjajmo in na naslednje generacije prenašajmo to kruta dejanja 2. svetovne vojne. Da se ne bi več nikoli ponovila.

Sledovi 2. svetovne vojne na starem železniškem mostu v Dravogradu. Dekleta, ki so sodelovala v projektu pa so spustila papirnate ladjice v upanju, da se te grozote ne zgodijo več.

Spuščanje ladjic

FOTOGRAFIJA 5: Spuščanje ladjic

Neža Pušnik, 9. b

stran 11

OŠ Dravograd 2011