STISNI ROKO V PEST eKNJIGA

Knjiga in gestapovski zapori

Sadako hoče živeti : Knjiga govori o tem, kako so ljudje v Hirošimi preživeli nekaj dni pred tem, ko je 6. avgusta 1945 padla na njo atomska bomba.

Junaka te knjiga sta bratec in sestrica Sasaki. Imata mater, ki gara v vojaški tovarni. Življenje v tem skoraj velemestu je bolj podeželjsko kot ne. Številni preprosti prebivalci  se ukvarjajo predvsem z misijo, kako preživeti in se ob tem posvečajo svojim  dobrim vsakodnevnim radostim.

Res, da jih niso nikoli bombandirali, ampak 6. avgust 1945 je bil za mnoge usodni dan. Takrat so Američani na Hirošimo odvrgli atomsko bombo. Umrlo je  veliko ljudi, a družina Sasaki je na srečo preživela. Minilo je 10 let, ko se je Sadaki udeležila maratona na kolesu od Tokia do Hirošime. Prevoziti je morala zadnjih deset kilometrov. Ko je prišla na cilj, ji je postalo slabo, ker je bil prevelik napor za njo. Vendar ni bilo samo to krivo, tudi sevanje atomske bombe pred 10 leti je bilo vzrok za bolezen.    Ko so jo pripeljal v bolnišnico, je spala in spala, dokler se ni malo odpočila. Po nekaj dneh so starši izvedeli, da je na smrt bolna, zato so prosili, naj jo Šigeo  nauči narediti žerjava, kajti verjeli so, da če narediš tisoč žerjavov, boš odzdravel. Sadako je naredila 990 žerjavov, potem pa je zaspala za vedno.    

Mnenje:
Knjiga mi je bila zelo všeč, kajti govori o resničnosti, kako so preživljali ljudje te strašne dogodke. Ko sem prebrala knjigo do konca, so se mi malo orosile uči. Kaj lahko naredi en sam človek! Med branjem knjige sem se čisto potopila vanjo, prav videla sem, kako so bili ti ljudje suhi, kako so trpeli …. Malo me je motilo  na
začetku, ker se nisem  znašla, ampak  več sem prebrala,  več sem razumela.

Gestapovski zapori: V času 2. svetovne vojne so Nemci uredili 5 kletnih celic, v katerih so mučili ujete partizane. V nekdanjih zaporih so ohranjene celice z zaporniškimi vrati. Ohranjene so tudi fotokopije napisov, ki so jih zaporniki napisali pred smrtjo.

                                               Špela Lepej, 7. c

            

stran 15