STISNI ROKO V PEST eKNJIGA

Trupla niso zgorela, kot so to pričakovali gestapovci. Trupla so bila močno ožgana na zgornji strani, medtem ko so na spodnji strani ostala nespremenjena. Vse so prepoznali. Kot so povedali sosedje, so Sabodinovi ležali okrog štedilnika, na zidu pa so bili v višini kolen sledovi strelov. Oče Martin je imel presekano glavo in veliko rano na prsih, materi Mariji so zlomili tilnik, tudi sin Matevž je bil presekan na prsih, objet je ležal z ženo Urško, ki je imela nogo odsekano nad kolenom. Hčerka Marija, ki je bila najbolj ožgana, pa ni imela rok in ne nog. Sin Valentin je verjetno poskušal pobegniti, ker je ležal nekoliko stran od ostalih. Na zidu pod oknom je bilo več strelnih lukenj. V kotu so gestapovci pustili sekiro.

Luggauer Sabodinovih ni pustil dostojno pokopati. Zahteval je, naj jih pokopljejo doma, zato je moral sin Pavel v Dravograd po potrdilo. Pogreb je bil šele četrti dan, 27. julija 1944. Duhovnik iz Labota je v sredo prišel zastonj, zato ga je moral Pavel zelo prositi, da je bil naslednji dan pripravljen še enkrat priti v Libeliče.

Pri Sabodinu so se zbrali sin Pavel, sosed Miha Močnik (po domače Volbat) z ženo, Anton Rutnik in Adolf Kobovc, oba iz Libelič, ter Amalija Pšeničnik, poznejša Pavlova življenjska sopotnica. Na razpolago so imeli tri nepobarvane krste, dve je napravil mizar Karel Ring, eno pa mizar Jakob Jamer, oba iz Libelič. Do pokopališča je krste z volovsko vprego peljal Sabodinov sosed Miha Močnik (po domače Volbat). Luggauer je Libeličanom udeležbo pri pokopu žrtev strogo prepovedal. Pokopa se je udeležilo le ožje sorodstvo: sin Pavel, ki je šel popolnoma sam za krstami, na pokopališču pa sta se mu pridružili sorodnica Katarina Muhič in gospodarjeva nečakinja Marija Saberčnik, poročena Oto.

stran 45

OŠ Dravograd 2011