STISNI ROKO V PEST eKNJIGA

Tema druge svetovne vojne se me je dotaknila na vse načine. Projekt »Stisni roko v pest« mi je pokazal tudi slabe plati človeške zgodovine in kako zelo se lahko izpridi človeški um. Genocid nad judi in zaničevanje in pobijanje vseh, ki naj ne bi bili arijske rase in so bili po mnenju nacistov manjvredni, so le plod bolnih možganov nekega človeka, ki je bil seveda Nemec. Nemci so že od nekdaj imeli o sebi mnenje, da so večvredni narod in vsekakor so to že večkrat razkazovali. Mogoče se bo komu zdelo, da je moje obsojanje teh ljudi preveč silovito, a jaz bom za vedno stala za tem, kar sem rekla. Vsi ljudje smo enakovredni, ne glede na barvo polti, oči ali las. Govorimo različne jezike in smo različne narodnosti ter različnih karakterjev. Kakšen bi bil vendarle svet brez tega? Enoličen, enobarven, popolnoma dolgočasen.

V okviru projekta Stisni roko v pest smo si pogledali film Deček v črtasti pižami. Film pripoveduje o druženju dveh dečkov iz popolnoma različnih svetov. Brunota, fanta iz Berlina, ki se je priselil v neposredno bližino taborišča Auschwitz in njegovega na novo pridobljenega prijatelja Shmuela, ki živi onkraj bodeče žice, v samem delovnem taborišču za jude. Pogovarjata se in družita preko žice, zgodba pa spretno popelje Brunota do konca, nevednega kaj se zares dogaja v taborišču. Na koncu se Bruno prebije v taborišče, da bi poiskala Shmuelovega očeta, ki so ga v resnici odstranili Nemci in skupaj z Brunotom je zajet v plinsko celico, kjer oba, komaj devetletna dečka umreta. Vsakega bi se ta zgodba morala dotakniti. Neka deklica, mlajša od mene, nevedna in nedolžna, je po koncu filma vprašala: »Kam pa je šel deček Bruno?« Če naši umi niso izprijeni in še nismo dovolj zreli ter razgledani, da bi videli, kaj se je v tistih časih dogajalo, je razumljivo, da si takšnih grozodejstev ne znamo pojasniti. Film in knjiga sta se me globoko dotaknila in sočustvujem z ljudmi, ki so trpeli te strašanske muke.

stran 9

OŠ Dravograd 2011