STISNI ROKO V PEST eKNJIGA

Pred nekaj leti sem spoznala žensko, takrat staro okrog 85 let. Bila je mama očetovega prijatelja, ki je preživela dve leti v taborišču Auschwitz. Žensko sem videla le nekajkrat, a se je tako močno dotaknila mojega življenja, da se že dandanes zjočem ob dejstvu, da je ni več na svetu. Na nekem pikniku, na katerem je prav tako bila, me je sprva šokiralo dejstvo o njeni starosti, ker tega preprosto nisem znala povezati z njeno energijo, ki je kar kipela iz nje. Ljubila je življenje, tako kot nihče, ki sem ga kdaj spoznala. Potem sem od staršev izvedela, kje je preživela dve leti svojega življenja in prosila sem jo, naj mi pripoveduje o tem. Na oči ji je padla senca in zdelo se mi je, kot, da je bila za trenutek življenja, ki ga je tako cenila, nesrečna. Potem pa je spet oživela in njena živahnost se je vrnila. Pokazal mi je številko, ki so jo vtetovirali vsakemu judu, ki je prišel v taborišče. Seveda so za Nemce judi bili le številke, nič drugega. Pripovedovala mi je, da je bila zaprta, ker je pomagala slovenskim vojakom in jim skrivaj priskrbela hrano. Nek vohun jo je zatožil Nemcem in nekega dne se je po njo pripeljalo vozilo in jo odpeljalo v Auschwitz. Ni bila judinja, kar je bilo v tistih okoliščinah edino dobro. Tam je preživela dve leti in spletla močna prijateljstva. Ko so taborišče osvobodili zavezniki, je bila prosta. Preživeti v taborišču je bilo nekaj neverjetnega in občudovala sem to žensko. Seveda je imela srečo, ker ni prišla na vrsti za odstranitev v plinski celici, ampak dejstvo, da se do osvoboditve ni zlomila, jo v mojih očeh naredi junakinjo. Kar je tudi bila. In ko je prišla nazaj domov, se je očitno odločila, da bo uživala vsako minuto življenja. Verjemite, da ko preživiš kaj tako groznega, res ceniš življenje, čas, ko ne divja vojna. Mogoče je med nama vladala vez, ker je v meni videla svojo babico Nežo.

Auswitz

FOTOGRAFIJA 4: Auschwitz

stran 10

OŠ Dravograd 2011