UVOD
Letos že enajsto leto zapored obeležujemo praznik evropskih jezikov. Po vsej Evropi se na ta dan zvrstijo številne prireditve in dejavnosti, namenjene predstavitvi bogastva jezikovne raznolikosti in pomenu učenja jezikov.
Letos smo se tudi na naši šoli odločili, da bomo na ta dan povabili na šolo nekaj gostov, sokrajanov, ki živijo že nekaj let med nami v Dravogradu, prihajajo pa iz različnih evropskih držav. Povabili smo jih z namenom, da nam predstavijo svoj materni jezik, nam razkrijejo kakšno zanimivost svoje dežele in nas tudi naučijo nekaj besed v njihovem jeziku. Druženje je bilo zelo zanimivo in poučno.
BOGATA JEZIKOVNA DEDIŠČINA EVROPE
26. septembra leta 2001 sta Evropska komisija in Svet Evrope postavila temeljni načeli o pomembnosti in spoštovanju jezikov. Želela sta opozoriti na neverjetno jezikovno bogastvo, saj je evropska celina prava jezikovna zakladnica. V EU je namreč zabeleženih kar 23 uradnih jezikov, med njimi tudi slovenščina ter več kot 60 regionalnih in manjšinjskih jezikov, ki jih govorijo pripadniki avtohtonih evropskih skupnosti. K tem lahko prištejemo še jezike priseljencev iz drugih držav in celin. Namen je bil tudi ohranjati jezikovno in kulturno različnost ter spodbujati učenje jezikov v šoli in izven nje.
KOLIKOR JEZIKOV ZNAŠ, TOLIKO VELJAŠ – PREGOVOR, KI ŠE VEDNO VELJA
Jeziki močno povezujejo ljudi, saj z razumevanjem in govorjenjem več jezikov lahko človek bolje razvija svoje zmogljivosti, tako na zasebnem kot tudi na poklicnem področju. Znanje jezikov je pomembno tudi za enakost, enakopravnost in vključevanje v družbeno življenje, kar pripomore k lastnemu zadovoljstvu, pa tudi k splošni razgledanosti.
KAKO JE POTEKAL LETOŠNJI PRAZNIK JEZIKOV NA OŠ DRAVOGRAD
Na naši šoli se učenci učijo dveh tujih jezikov, angleškega in nemškega. Pouk poteka bolj ali manj po ustaljeni praksi, s pomočjo učbenikov in drugih avdio-vizualnih naprav. Letošnji 26. september pa je bil za naše devetošolce nekaj posebnega.
Na šolo sem namreč povabila šest sokrajanov, ki po narodnosti niso Slovenci, temveč prihajajo iz različnih evropskih držav. Srečanje je potekalo v šolski knjižnici. Učenci so si z zanimanjem ogledovali goste in pripravljene zastavice ter pričeli po tihem ugibati, katero bi prisodili kateremu od gostov.
Devetošolki Veronika in Klara sta gostom izrekli prisrčno dobrodošlico.
Za uvod našega srečanja sem pripravila Power Point-predstavitev o jezikih na splošno, nato pa z osnovnimi podatki podkrepila še par razglednic držav naših gostov. Po končani predstavitvi sta učenki-voditeljici goste vljudno prosili, naj se nam predstavijo v svojem jeziku. Prvi se je opogumil gospod Schwarzkopf iz Nemčije. Ker se večina naših učencev uči nemški jezik, so govorca kar dobro razumeli. Za njim je bila na vrsti gostja s Finske, gospa Terhi Haataja. Kljub temu, da smo napeli ušesa, je nismo prav nič razumeli. Prav tako se nam je zgodilo pri gostji s Kosova, od koder prihaja gospodična Fitore Zenuni. Tudi albanščina nam je nepoznan jezik. Veliko lažje smo spremljali predstavitev naslednjih gostij: gospe Dušice Novakovski iz Makedonije, gospe Ivane Marković iz Srbije in gospe Jane Mihalovičeve iz Slovaške. Skupaj smo ugotovili, da imamo kar nekaj podobnih besed, in sicer zaradi sorodnosti jezikov, saj tako kot slovenščina, tudi makedonščina, srbščina in slovaščina spadajo v isto jezikovno družino, to je med slovanske jezike. Gospa s Slovaške nas je spomnila, da naši državi in naša jezika ljudje večkrat zamenjujejo, čemur pa se ne gre čuditi, saj tudi Slovaki imenujejo svoj jezik slovenski jezik.
Sledila so vprašanja o razlikah med njihovo državo in Slovenijo. Gospa s Finske je povedala, da je pri njih pol leta dan in pol leta noč, predvsem na severu države, kjer lahko pozimi zapade tudi do dva metra snega, Nemec pa, da pri njih v Wuppertalu nenehno in močno dežuje, medtem ko je v Makedoniji poleti peklenska vročina. Učencem se je zdel najbolj zanimiv podatek, da so na Finskem severni jeleni nekaj podobnega kot pri nas krave in prav tako končajo na krožniku. Uspešna judoistka Fitore s Kosova je pripovedovala o muslimanskem postenju, ki traja kar ves mesec, kar je vzbudilo pri učencih nemalo začudenja. Posebej dekleta pa so prisluhnila gospe Novakovski, ko je razložila, kako nastanejo čudovite ogrlice iz ohridskih biserov.
Goste smo poprosili, naj nam povedo kaj o šolskem sistemu v njihovi državi ter o učenju tujih jezikov pri njih. Spoznali smo nemški šolski sistem ter izvedeli, da so v nekaterih delih Srbije v šoli uvedli učenje kitajščine. Seveda gospa s Finske ni mogla mimo dejstva, da je njihov šolski sistem eden boljših na svetu, saj se učitelji zavzamejo prav za vsakega učenca, pa če je učno še tako slab, da ga pripeljejo do konca izobraževanja. Vsi povabljeni so povedali, da se pri njih učenci učijo angleščine kot tujega jezika, najbolj pisano paleto med učenjem jezikov pa lahko izbirajo učenci v nemških šolah. Ko smo jih povprašali, kako je kaj z njihovim učenjem slovenščine, so nam zaupali, da so se našega jezika težko naučili. Nekateri so obiskovali jezikovne tečaje in jim gre slovenščina že kar dobro od rok, drugi pa se našega jezika še učijo. Najtežje razumejo našo jezikovno posebnost - dvojino in uporabo rodilnika. Ker znanje slovenščine pri gospe s Finske in gospodu iz Nemčije še vedno malce šepa, sta pripeljala s seboj svoja življenjska sopotnika, Slovenca, ki sta opravila vlogo prevajalca.
Gostje so izpostavili še nekaj značilnosti svojih držav. Čudili smo se viseči železnici nad reko v Wuppertalu, občudovali čudovito Ohridsko jezero, ki slovi kot najstarejše jezero v Evropi, prav tako deželo Laponsko, ki smo jo na fotografiji takoj prepoznali po Božičku, idilične so tudi slovaške Visoke Tatre s prekrasnim smučiščem, si ogledali srbsko narodno nošo ... Najbolj zabavno pa nam je bilo branje cirilice. Učenci seveda črk niso poznali in so ugotovili, da ne znajo prebrati niti besede iz čitanke, ki jo je prinesla gostja iz Guče, to je iz Srbije, ki nam je spekla tudi okusno pecivo, značilno za njeno deželo.
Ko smo goste povprašali še o kulinariki v njihovi državi, smo se v mislih sladkali s sladko baklavo in drugimi specialitetami, o katerih so nam pripovedovali, mi pa smo jim ponudili našo domačo slovensko potico. Zatrdili so, da je zelo okusna, da jo poznajo, vendar pa, da je sami še niso poskusili speči.
Na koncu smo jih prosili še, naj nas naučijo kakšno besedo ali vsakdanjo frazo v njihovem jeziku. Pridno smo ponavljali za njimi dober dan, hvala, prosim, na svidenje, vendar si vsega nismo mogli zapomniti, zato smo si nekatere besede kasneje zapisali.
Zares prijetno druženje se je končalo z zahvalo za njihov obisk in željo, naj se imajo med nami v Dravogradu čim lepše, kljub jezikovnim oviram ter kljub svojevrstnim navadam in običajem, kajti ravno to je tisto, kar naredi življenje pisano, raznoliko in zanimivo. Želeli smo jim še veliko uspeha pri učenju slovenščine. V spomin smo jim podarili šolska glasila in rožice, poslali pa jim bomo še našo skupno fotografijo.
ZA ZAKLJUČEK
Učenci so dobri dve uri z navdušenjem spremljali potek dogajanja, nato pa razmišljali, kako bodo morda kdaj le obiskali katero od predstavljenih evropskih držav. Hkrati so spoznali, da je učenje tujih jezikov še kako pomembno in potrebno v današnji družbi in da je poleg materinščine v življenju dobro znati še kakšen tuj jezik, kajti le tako se nam lahko vrata v svet bolj na široko odpro in nam bo tako lažje v življenju.
Kljub temu, da pouk ni potekal na vsakdanji način, smo imeli vendarle občutek, da smo se veliko naučili, predvsem pa smo ˝prestavili nekaj meja˝. Nekoč je nemški pesnik zapisal: Meje tvojega jezika so meje tvojega sveta.
Morda pa nam je koga le uspelo navdušiti za učenje kakšnega tujega jezika.
Galerija slik je na ogled tukaj.
Učiteljica Irena Kašman