V sredo, 12. 2. 2025, in v petek, 14. 2. 2025, so nas obiskali člani DU Dravograd, ki sodelujejo pri bralnem krožku Branje ob kavi, ki ga vodi gospa Kristina Ločičnik. Ker tudi številni učenci še vedno radi posegamo po knjigah in tekmujemo za bralno značko, smo bili radovedni, kaj nam bodo o knjigah in branju povedali obiskovalci.
V tem šolskem letu smo navezali stike z njimi, z željo, da okrepimo medgeneracijske vezi. Zato smo se nekajkrat tudi sami že udeležili njihovega druženja v prostorih knjižnice. Učiteljice slovenščine so nam povedale, da bodo prišli k nam v petek, da bodo med njimi tudi nekatere upokojene učiteljice in radovedno smo jih pričakovali.
V našo skupino je prišel g. Jože Čurč. Dejal je, da tudi sam z veseljem sodeluje pri bralnem krožku, v katerem je večina žensk, a ga to ni odvrnilo, da ne bi sodeloval. Seveda nas je zanimalo, od kod ime Branje ob kavi. Razložil nam je, da so ženske na prvih srečanjih in pogovorih o knjigah rade pile tudi kavico, zato je bralni krožek dobil tako ime.
Zaupal nam je, da tudi sam kot otrok ni ravno rad posegal po knjigah, kasneje v službi prav tako ni bilo ravno veliko časa zanje. Se pa branju veliko bolj posveča zdaj, ko je v pokoju. Najraje prebira zgodovinske knjige ter knjige s filozofsko tematiko.
Vprašali smo ga, če raje bere knjige ali gleda filme, posnete po njih. Odvrnil je, da veliko raje bere knjige, saj filmi ne morejo prikazati oz. povedati vsega, kar je zapisano. Knjige bogatijo bralčevo domišljijo, krepijo besedni zaklad, razvijajo kritičnost … Iz vsake knjige, ki jo prebere, si naredi izpiske. Izpiše si povedi, misli, ki so se ga najbolj dotaknile.
Povprašali smo ga, če je kdaj tudi že on napisal kakšno svojo knjigo. Odgovoril je, da še ne, da pa zelo rad piše različne članke.
Marsikaj nam je povedal še o tem, kako je nekoč izgledal Dravograd, kje je bila osnovna šola, knjižnica, policijska postaja. Pripovedoval nam je tudi o bojih v našem kraju, ki so potekali med vojno za osamosvojitev Slovenije, kje so se skrivali vojaki, ki so napadli Dravograd.
Ura je bila zelo zanimiva in je minila, kot bi pihnil. Marsikaj smo izvedeli, se našemu zanimivemu gostu na koncu iskreno zahvalili in ga nagradili z bučnim aplavzom. Želimo si še več takšnih obiskov, ki povezujejo različne generacije, in so hkrati dokaz, kako pomembno je branje za človeka, za družbo in svet.
Liza Heber, Iva Plimon, 7. a
