Vtisi iz podelitve nagrad in izleta po Ljubljani
Mlada razmišljanja in pogledi na ta svet so se zopet zlili na papir. Tokrat smo učenci osnovne šole razmišljali o naši zgodovini – o nas samih torej. Pred mesecem smo doma napisali spis ali pesem. Literarna dela z istim naslovom, a drugačno vsebino, so naše učiteljice skrbno pregledale in poslale na 17. razpisan literarni natečaj »Moja rodna domovina«. Resnične pripovedi naših staršev, starih staršev ali znancev smo tako nanizali v zgodbe, saj verjamemo, da bodo tako težje ali mogoče sploh ne odšle v pozabo.
V četrtek, 10. aprila 2025, smo se nagrajeni učenci s kombijem odpravili izpred Traberk centra na Osnovno šolo Vič v Ljubljani. Tam so kot prvi priznanja dobili mentorji učencev, potekala pa je tudi krajša kulturna prireditev. Šola prijaznega osebja in odprtih rok nas ni pustila oditi lačnih ust, zato so nam postregli s kosilom. Organizirali so nam tudi voden ogled Ljubljane, ki se je začel na samem Kongresnem trgu. Že tam smo o sami zgodovini izvedeli veliko, ogled pa se je vil še do stare in nove mestne hiše in vse do ladjice na Ljubljanici. Ob vkrcanju na ladjico se je videlo, kdo smo otroci iz Koroške šole in kako zelo sijeta iz nas preprostost in veselje. Na glas smo namreč zapeli. Zapeli starejše slovenske pesmi in pot po Ljubljanici začeli s to našo dobro voljo. Vožnja je trajala precej časa, a nič tisti dan ni bilo zares naporno, saj smo se s soncem zares lahko naužili ljubljanske pomladi. Nato pa je sledil še obisk Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Tam so nam bile namenjene besede gospe Nataše Pirc Musar, gospoda ministra za obrambo, ravnatelja Osnovne šole Vič in še koga. Prisluhnili smo zvokom dijakov konservatorija, ki so nam zapeli in zaigrali. Poklicali so nas po imenih, vsakemu posebej čestitali za uspeh in nam podelili nagrade. Na lep, sončen dan v veličastni dvorani je sledilo še skupinsko slikanje in malica obilnih sendvičev.
Tako smo se učenci siti, nekateri s šopkom tulipanov in naužiti ljubljanske vigredi odpravili proti domu, se po poti domov še veliko smejali, nato pa zvečer ponosni, a utrujeni legli v postelje.
Teja Kašnik
